Žvečenje smole
Smrekovo smolo so ljudje že od nekdaj uporabljali tudi za žvečenje. Gre za eno najstarejših oblik naravnega “žvečilnega gumija”.



V ljudskem izročilu so jo poznali tudi pod imeni, kot je “pilpuh”, in njena uporaba je bila v marsičem samoumevna – nekaj, kar “se pač uporablja”, brez posebnih razlag.
Smrekova smola se uporablja že dolgo, danes pa je njena uporaba tudi standardizirana. Uvrščena je v avstrijsko farmakopejo, kjer so določene zahteve glede njene kakovosti in sestave.
V praksi večina ljudi smrekovo smolo dobro prenaša, vendar – tako kot pri številnih naravnih snoveh – lahko pri določenem deležu povzroči alergijsko reakcijo.
Po izkušnjah in razpoložljivih podatkih se alergija pojavi pri približno 3–4 % ljudi.
Najpogosteje gre za:
Zato je smiselno, da se pri prvi uporabi naredi preprost 4 dnevni preizkus na manjšem delu kože.
Smrekova smola je po svoji naravi kompleksna snov z več deset različnimi spojinami, med katerimi so tudi take, ki lahko pri občutljivih posameznikih sprožijo odziv. To ni posebnost smrekove smole – podobno velja tudi za druge naravne smole in rastlinske izvlečke.
V primeru občutljivosti na smrekovo smolo se lahko uporabi tudi smola bosvelije, ki je praviloma manj alergena.
Kljub temu večina uporabnikov smrekovo smolo uporablja brez težav, njena uporaba pa ima dolgo tradicijo tako v ljudskem izročilu kot tudi v sodobnejših oblikah pripravkov.

Smrekova smola ni samo teorija. Spodaj so kratki videi, ki prikazujejo njeno tradicionalno uporabo, nabiranje in osnovno razlago, zakaj je bila skozi zgodovino tako cenjena.
Smolo za izdelke Smrekovit nabiramo s poškodovanih dreves, ne da bi jih pri tem dodatno ranili. Ta video pokaže, kako poteka nabiranje v praksi.
Poglej videoSmrekovo smolo so ljudje že od nekdaj uporabljali tudi za žvečenje. Gre za eno najstarejših oblik naravnega “žvečilnega gumija”.
Ko v gozdu vidiš kapljico smole, vidiš naravni zaščitni odziv drevesa. Prav zaradi tega je bila smola tradicionalno cenjena tudi pri ranah.
Smola drevesu pomaga zapreti poškodbo in ga zaščititi pred zunanjimi vplivi. Ta video na kratko pokaže, zakaj je tako pomemben del njegove obrambe.
Na Instagramu redno objavljamo kratke videe o smrekovi smoli, njeni uporabi, nabiranju in izdelkih Smrekovit.
Spremljaj @smrekovit
Že okoli leta 5000 pr. Kr. so ljudstva na območju današnje Finske žvečila smrekovo smolo. Leta 2007 so finski arheologi odkrili sledi žvečenja, kar kaže, da je bila smola uporabljana kot naravni žvečilni gumi in pomoč pri težavah z ustno votlino in prebavili.
V obdobju med letoma 460 in 370 pr. Kr. je Hipokrat – oče zahodne medicine – opisoval metode uporabe smrekove smole, ki so jih zdravniki uspešno uporabljali vse do srednjega veka. Rimski pisec in govornik Plinij mlajši (61–113 pr. Kr.) je poročal, da kmečke žene starega Rima niso nosile jantarnih ogrlic le kot okras, temveč tudi kot zdravilo za povečane bezgavke ter boleče grlo – jantar pa je v bistvu fosilizirana smola.
Perzijski zdravnik Ibn Sina (Avicena), eden najvplivnejših mislecev zlate dobe islama, je v začetku 1. tisočletja smoli pripisoval zdravilne učinke v svojih delih, zlasti v Kanonu medicine. Tudi v 16. stoletju zasledimo zanimive primere: pruski vojvoda Albert Brandenburški je Martinu Lutru poslal zdravilo iz strjene smrekove smole za zdravljenje ledvičnih kamnov.
V 19. stoletju je ameriški kemik Henry R. Gray iz smole rdeče smreke razvil “Grayev sirup”, ki je bil priljubljeno zdravilo proti kašlju, prehladu, vnetemu grlu in bronhitisu. Približno v istem obdobju (leta 1848) je John B. Curtis po navdihu uporabe smole pri ameriških Indijancih ustvaril prvi komercialni žvečilni gumi iz smrekove smole.
Uporabljene vire in literaturo najdete na tej strani →
Smrekova smola je skozi stoletja igrala pomembno vlogo tudi v ljudski medicini. Na Finskem so iz nje in masla izdelovali tradicionalno mazilo za zdravljenje ran. Ameriški Indijanci so smolo uporabljali pri celjenju ran, mastitisu pri živini ter pri težavah z grlom in prebavo. Prav iz njihovega znanja je črpal tudi američan Curtis, ko je ustvaril prvi žvečilni gumi.
V slovenskem prostoru so kmetje smrekovo smolo uporabljali za različne pripravke in mazila. Uporaba je bila zelo razširjena, predvsem za zdravljenje mastitisa pri kravah, ran ter drugih vnetij pri ljudeh in živalih. Na Gorenjskem so mazilo imenovali smrdljivc, po značilnem vonju. Do leta 1971 ga je izdelovala družina Sodja z Nemškega Rovta v Bohinju. Otroci so pripravek prodajali po okoliških vaseh, za zaslužek pa si kupili čevlje.
V nekaterih regijah so čisto smolo iglavcev, predvsem smreke, macesna in jelke, imenovali pilpuh. Nabirali so sveže kapljice smole in jih uporabljali za zdravljenje turov, artritisa, ran in bolečin. Zelo znana je bila tudi zeliščarka Prežla iz Lesc na Gorenjskem, ki je črno smrekovo smolo nameščala na različne dele telesa za lajšanje bolečin v hrbtenici in drugih težav.
Slovenski zeliščar pater Simon Ašič je smrekovo smolo opisoval kot naravno pomoč pri kožnih boleznih, izpuščajih, ranah, mišičnih težavah ter za krepitev telesne odpornosti.
Tudi v sodobni ljudski medicini se je uporaba ohranila. Smrekova smola se je uporabljala za zdravljenje odrgnin, opeklin, turov, revme, artritisa, tuberkuloze, prehladov, kašlja, vnetij grla, prebavnih motenj, glavobolov, tumorjev in ran.
Uporabljene vire in literaturo najdete na tej strani →
Znanstveniki so ugotovili, da smrekovo mazilo s smrekovo smolo, izdelano po tradicionalnem finskem receptu, zavira rast vseh testiranih Gram-pozitivnih bakterij.
Finski znanstveniki so preverili tudi protiglivično delovanje tradicionalnega smrekovega mazila s smrekovo smolo.
Tolikšnemu deležu pacientov so se preležanine zacelile ob uporabi smrekovega mazila v študiji na 11 ustanovah.
Smrekova smola je ena tistih redkih naravnih snovi, ki so preživele stoletja, ne le v ljudski medicini, temveč tudi v znanstvenih laboratorijih sodobnega časa. Kar so nekoč vedeli naši predniki na podlagi izkušenj, danes potrjujejo študije in raziskave z vsega sveta.
Na Finskem še vedno pripravljajo smrekovo mazilo po tradicionalnem receptu iz smole in masla, ki ga uporabljajo za celjenje ran in lajšanje težav s kožo. Zdravilni učinki so vzpodbudili znanstvenike, da so začeli preučevati to starodavno mazilo. Rezultati so osupljivi – v kliničnih raziskavah se je mazilo izkazalo za učinkovito proti preležaninam, bakterijam in glivičnim okužbam.
Znanstveniki so dokazali, da smrekovo mazilo deluje bakteriostatično proti Gram-pozitivnim bakterijam, kot so Staphylococcus aureus, in celo proti zelo odpornim sevom, kot sta MRSA in VRE. Poleg tega so študije pokazale močno protiglivično delovanje smrekove smole proti dermatofitom – glivicam, ki povzročajo najpogostejše okužbe kože pri ljudeh.
V raziskavi iz leta 2007, izvedeni v 11 bolnišnicah, so znanstveniki ugotovili, da se je 92 % ran, zdravljenih s smrekovim mazilom, uspešno zacelilo, kar je skoraj dvakrat boljše od rezultatov pri pacientih, ki so uporabljali medicinsko priznani hidrogel.
Zdravilna moč smrekove smole pa ni omejena le na sodobne raziskave. V ljudskem zdravilstvu se smola že dolgo uporablja za lajšanje številnih težav – od odrgnin in opeklin do artritisa, prehlada, težav s prebavo, vnetij in celo ran in tumorjev. To izročilo živi naprej in postaja most med naravo, izkušnjami in znanstveno potrjenim učinkom.
Uporabljene vire in literaturo najdete na tej strani →
Smrekova smola je naravna zaščitna snov, ki jo smreka izloča ob poškodbi. Njena naloga je, da zapre rano in zaščiti drevo pred zunanjimi vplivi.
Smola nastane kot odziv drevesa na mehansko poškodbo. Izloča se iz smolnih kanalov in na zraku tvori zaščitno plast, ki preprečuje vdor mikroorganizmov.
Da, žvečenje smrekove smole je bilo v preteklosti zelo razširjeno, predvsem med delom v gozdu. Veljala je za eno najstarejših oblik naravnega “žvečilnega gumija”.
Smolo so uporabljali neposredno iz drevesa – za žvečenje, nanos na kožo in pripravo domačih mazil. Uporaba je temeljila predvsem na izkušnjah, ki so se prenašale iz generacije v generacijo.
Da. Finske študije so pokazale, da smola močno zavira rast dermatofitov – glivic, ki povzročajo največ glivičnih okužb kože pri ljudeh.
Tradicionalno so smolo nanašali neposredno na poškodovano mesto kot zaščitni sloj.
Danes se najpogosteje uporablja v obliki mazil, ki omogočajo bolj enostaven nanos.
V kliničnih opazovanjih so pripravki na osnovi smrekove smole pokazali dobre rezultate,
kar potrjuje tudi njihovo dolgoletno uporabo v praksi.
Znanstvene raziskave so potrdile, da je prav tradicionalno pripravljeno mazilo – brez dodatkov – tisto, ki ima največji učinek. Ključ je v naravnosti in načinu priprave, ki ohranja aktivne spojine v smoli.
Večina ljudi smrekovo smolo dobro prenaša, vendar lahko pri manjšem deležu pride do alergijske reakcije, najpogosteje na mestu nanosa. Pri prvi uporabi je priporočljivo testiranje na manjšem delu kože.
Da, smrekova smola se uporablja že stoletja. Njena uporaba je bila razširjena v različnih kulturah, predvsem zaradi dostopnosti in vsestranskosti.
Uporabljene vire in literaturo najdete na tej strani →